Nit, tanka nit

se strga in tišina že gradi mogočen zid.

Brez  besed

pošiljaš mi poglede, ki zazebejo kot led.

Težki očitki visijo nad nama kot mrak napak,

čakaš na boj, a veš, da sem tvoj!

Daj, dvigni glas in sproži plaz,

bolj ko molčiš, bolj sem jezen.

Zdaj vrziva si vse v obraz,

to je še vedno ljubezen.

Molk  je dokaz,

da trma in ponos se vedno zlijeta v poraz.

Ne  želim,

da ogenj, ki gori, naenkrat spremeni se v dim.

Težki očitki visijo nad nama kot mrak napak,

čakaš na boj, a veš, da sem tvoj!

Daj, dvigni glas in sproži plaz,

bolj ko molčiš, bolj sem jezen.

Zdaj vrziva si vse v obraz,

to je še vedno ljubezen.

Vse bo dobro, vse bo dobro, še vse bo dobro,

ko nevihta mine.

Vse bo dobro, vse bo dobro, še vse bo dobro,

saj čutiš, da sem tvoj!